From Rekai to Labelabe: Disaster and relocation on the example of Kucapungane, Taiwan

Povzetek

Dolgotrajni soodvisni odnos med staroselci in njihovo zemljo vključuje življenjske izkušnje skupnosti, materialno kulturo in kolektivni spomin. Ko jih preselijo z življenjskega prostora njihovih prednikov in tradicionalnega ozemlja, postanejo življenja kot tudi medosebni odnosi težavni. Zgodovina je pokazala, da preselitev ne vpliva le na prostor, produktivnost in družbeno strukturo temveč tudi na ohranjanje kulture. Po tajfunu Morakot je tajvanska vlada preselila tri staroselske vasi Dashe, Majia in Haocha na površino, veliko približno 30 hektarov. Področje, ki se danes imenuje Rinari je z okoli 1500 prebivalci eno največjih staroselskih področij na Tajvanu. Študija primera v vasi Haocha (Kucapungane) s področja Rinari proučuje konflikte in socialno ranljivost, ki jih s seboj prinese preselitev. V primeru Kucapungane se preselitev ni zgodila prvič velik del politik preselitve pa je zgrajen na enaki osnovi kot v preteklih preselitvah: vlada še vedno verjame, da je dovolj, če staroselcem, ki so žrtve naravnih nesreč, zagotovi varen kraj za bivanje. Pričujoča raziskava predlaga, da je potrebno ponovno preučiti preselitvene metode, pri čemer je potrebno upoštevati zemljo, kulturo, vzgojo in izobraževanje ter ekonomske vidike preživetja v novo ustanovljenih področjih. Politike, ki bi temeljile na podrobnih študijah, bi lahko s svojimi praksami zmanjšale negativne vplive preselitve in poselitve na preživetje staroselske kulture in bi lahko služile kot osnova kulturnega razvoja.