The Semai’s response to missionary work: From resistance to compliance

Povzetek

Misijonarske religije kažejo nagnjenost k širjenju svojega področja in širjenja svojih resnic do ljudi. Ti se lahko misijonarski dejavnosti uprejo ali pa se jim podredijo. Semaiji iz Malezije so podvrženi misijonarskim dejavnostim krščanskih in islamskih misijonov. Krščanske misije so začele tam delovati že v 30. letih 20. stoletja, medtem ko so se islamske misije začele razvijati, ko je vlada začela igrati bolj aktivno vlogo v islamskih vabilih (da’wah) v 70. letih 20. stoletja. Odziv Semaijev je zapleten zaradi političnih in kulturnih kontekstov misijonov kot tudi zaradi podzavestnega nediskurzivnega konteksta spreobrnjenja. Islamsko misijonarsko dejavnost podpira tudi vlada, saj jo vidi kot del načrta za asimilacijo Semaijev v malajsko skupnost. V nasprotju s tem pa so krščanski misijoni nevladni in jih ne vodijo Malajci. Tako krščanstvo kot islam imata točke kompatibilnosti in nekompatibilnosti s semaisko kulturo in jo zaradi tega hibridizirata. Tako kot na eni strani kulturne motnje in nevarnost izumrtja identitete povzročajo odpor do misijonov pa verska čustva in morebitne finančne spodbude vodijo k pozitivnemu odzivu na misijone in na spremembe, ki jih ti prinašajo s seboj. Čustvena ambivalentnost do Malajcev je fantazmična oziroma nediskurzivna dimenzija spreobrnjenja, pri čemer spreobrnjenje v islam nakazuje na simpatiziranje z Malajci in identifikcije z njimi, na drugi strani pa lahko odpor do islamizacije ali celo spreobrnjenje v krščanstvo razumemo kot odpor do Malajcev.