That which soils the nation’s body: discriminatory discourse of Slovenian academics on the Romany, foreigners and women

Povzetek

Historično vozlišče Srednje Evrope je mogoče gledati kot prostor, ki ga kritično informirajo specifične rodingrudovske ideologije kolektivnega, nacionalnega sebstva: zgodovina Avstro-Ogrske in njen razpad po prvi svetovni vojni sta v Sloveniji za seboj pustila mitologizacije junaške osvoboditve iz “ječe narodov”, povzdigovanje “jezikovnega” narodotovorja in vztrajne javne govore o venomer ogroženi narodovi čistosti. Ta različica ideologije avtohtonizma ne preveva le javnega prostora, temveč vztrajno in prisilno ukrivlja tudi bazični, predteoretski pogled velikega dela tistega, kar bi moralo biti analitski diskurz v lokalni akademi v družboslovju in zgodovinopisju. Ideologija avtohtonizma temelji v verjetju, da kulturne formacije – nacija, jezik, kulturne prakse – morajo temeljiti v nekakšni psevdobiološki realiteti. Tovrstno primordialistično postvarjenje je po eni strani tako ukoreninjeno, da je analitska drža dojeta kot amoralna, nepopularna in nevarna. Na drugi strani se celoten analitski aparat družboslovja prisilno ukrivlja tako, da skozi udomačevanje pomenov sledi diktatu avtohtonizma. Rezultat sta akademski javni govor in pisanje, ki sta izrazito diskriminatorna, vendar kot taka zelo redko razpoznana. Članek analizira nekaj primerov takega akademskega zadržanja.