Sexuality and its nuances: On Magnus Hirschfeld’s sexual ethnology and China’s sapiential heritage

Povzetek

Med novembrom 1930 in marcem 1932, se je nemško-judovski seksolog Magnus Hirschfeld (1868–1935) podal na potovanje okoli sveta, ga zaključil v ZDA (kjer so ga pozdravil kot ‘Dr. Einsteina seksa’), še prej pa obiskal Japonsko, Kitajsko, Indonezijo, Indijo, Filipine, Egipt in Palestino. Nastalo potovalno poročilo z naslovom Weltreise eines Sexualforschers (1933), na splošno velja za eno temeljih besedil takrat vzhajajoče discipline etnologije spolnosti in vsebuje prvo ne evropocentrično, anti-kolonialistično kritiko azijskih kultur z vidika seksologije. Upoštevajoč vseobsegajoč Hirschfeldov dizajn, ki raztaplja sheme spolne, rasne in kulturne taksonomije, se študija osredotoča na njegovo oceno kitajskega, versko nevtralnega, treznega pristopa k spolnim realnostim kot ‘svetovni izjemi’ tesno povezani s konfucijsko in taoistično dediščino in v sozvočju s temeljnimi premisami Hirschfeldove seksologije, ki sta jo navdihovala Spinoza in Darwin. Ne glede na hvalo kitajskega spolnega realizma, pa je Hirschfeld trdil, da kitajski spolni običaji (Sitten) – tako kot vsi drugi spolni običaji do danes – ne zadostijo merilom univerzalno veljavne spolne morale (Sittlichkeit). Medtem, ko binarne sheme spolne distribucije, na katerih spolni običaji pretežno temeljijo, napačno interpretirajo kompleksnost posameznih seksualnosti in spodbujajo eskapizem v ne-omejitve drugih posvetnih utopij, vodi Hirschfeldova postulacija potencialno neskončnih, unikatno prefinjenih seksualnosti, v radikalni načrt znotraj-zgodovinske spolne emancipacije.