Psychoanalysis for anthropology: An introduction to Lacanian anthropology

Povzetek

Prispevek predstavlja oris ključnih teoretskih stičišč antropologije in psihoanalize, dveh nemogočih disciplin in je hkrati poizkus iskanja novih interpretacij temeljnih vprašanj antropološke vede. Članek daje poudarek francoski psihoanalitični tradiciji in delu Jacquesa Lacana ter njegovih kasnejših interpretov ter učencev. Medsebojno oplajanje med obema disciplinima ima dolgo tradicijo in sega do samih začetkov nastanka psihoanalize – Freudove objave prve obsežnejše antropološko-psihoanalitične študije, Totem in tabu, leta 1913. Nadaljne sodelovanje je bilo predvsem enosmerno, v korist psihoanalize, ki je predstavljala in še vedno predstavlja skoraj neizčrpen konceptualni vir za številne humanistične vede. Čeprav so številni psihoanalitični koncepti splošno uveljavljeni, redukcionistično, parcialno in kvazi-transcendentalno branje Freuda danes (upravičeno) ne predstavlja pomembne vloge in doprinosa antropološki teoriji. Poizkusi naslovitve nekaterih teoretskih konstant antropološke teorije z lacanovske perspektive, ki v svoji hegeliansko-strukturalistični ‘vrnitvi k Freudu’ predstavlja odklon od uveljavljenih etnopsihiatričnih in drugih antropološkopsihoanalitičnih pristopov, so še vedno redki in ne zajemajo celotne širine in sprejemajo aplikabilnosti lacanovskega teoretskega polja. Članek poizkuša ravno to: povezati skupne točke obeh polj, kot so subjektivnost in njen odnos do družbene realnosti, vprašanja metodologije in epistemologije v celoto in na novo osvetliti nekatera stara vprašanja.