Reflexivity in anthropological discourse analysis

Povzetek

Razprava o refleksiji v antropologiji ni nič novega. Namen tega članka je preučiti pomen refleksivnosti za hermenevtično ali konfesionalno antropologijo, ki je v družboslovju endemična že od objave dnevnikov Malinowskega in od pojava ponavljajoče se in trajne krize objektivnosti, ki preganja sodobno znanost. Ugotovili smo, da antropologija ni več enostranska, vase zagledana, objektivna znanost. Danes je antropologija interpretirana zaradi svoje subjektivnosti in mnogoterosti obrazov, ki ustvarjajo mozaični odraz antropologa in raziskovalca. Članek nima namena inovativen, saj še zdaleč ne izpolnjuje te naloge. Vseeno pa govori o skladnosti diskurza, ki izhaja iz spornih pripovedi o sebi. Odgovarja na tisto, čemur nekateri pravijo refleksivni obrat v antropologiji – o homologiji med odtujevanjem in literarno razlago, ki spodkopava fiktivnost (ali neresnico) antropološkega pisanja v smislu, da je vsaka refleksivna kritika sama po sebi avtonomna razlaga, ki zamegljuje meje med resničnim in navideznim (razumeti v latinščini pomeni nekakšno plastično modeliranje, samo-gradnjo). Refleksivnosti je vse: obrat v globino jaza, ki razgalja in hipoteza o gradnji pomena.