Lines in the Sand: Movement as a Practice of Spatialization and Wildernization. A case study of the Cabeza Prieta Wilderness, Arizona

Povzetek

Kako divjina nastaja kot specifični prostor in kraj na podlagi specifičnih zamišljanj in praks je odvisno od epistemološkega paradoksa, da je divjina istočasno tako zamišljena (ustvarjena) kot resnična, neodvisna od človeka in hkrati polna človeškega delovanja. Da bi lahko razumeli raznolikost in obseg aktualnih rab določenega območja, ki je pravno imenovano za divjino, je potrebno poseči onkraj skupnosti in skupin, ki so tradicionalno predmet preučevanja antropologije, in se lotiti prostorskih taktik, ki nastajajo na nivoju posameznih ‘obiskovalcev’ takšnih območij. Najpomembnejši dejavnik za izkušnjo divjine na tem nivoju je fizična, telesna prisotnost (oziroma odsotnost le te, neprisotnost). Na podlagi etnografskega primera Cabeze Priete, pravno določene divjine v Arizoni, ZDA, se članek ukvarja z gibanjem kot eno izmed najpomembnejših praks v procesu ‘divjinjenja’, izraz, ki ga avtorica izvaja iz van Loonovega (2002) koncepta ‘prostorjenja’ (Muršič 2006). V iskanju antropološkega razumevanja koncepta divjine in s poudarkom na dveh črtah, ki imata največji vpliv na gibanje skozi in znotraj območja divjine, to je mejo divjine, ki je začrtana z zakonom, in mejo med ZDA in Mehiko, članek analizira gibanje posameznikov, ki jih lahko na grobo razdelimo na nekaj kategorij ‘obiskovalcev’ tega območja (kot so skupine staroselcev, živinorejci, prebivalci Aja, lovci, rekreacijski obiskovalci, agenti obmejne policije, uslužbenci Službe za ribe in divje živali, migranti in tihotapci drog).