Ekstase und Zeit: Die Duplizität des Dionysischen und Apollinischen als Leitbegriffe

Povzetek

Ekstaza in čas: dvojnost dionizičnega in apoliničnega kot vodilnih pojmov

Pričujoči članek razgrinja pojmovni par »apolinično-dionizično«, ki je postal filozofsko-antropološki pojem. Obravnava ga v njegovih raznoterih vidikih iz  klasičnega humanizma. Po eni strani gre za kulturno-duhovno, harmonično urejeno, nazorno oblikovano, modrosti polno in etičnih maksim omejeno razsežnost delfskega boga Apolona, nadalje za človeka kot »animal symbolicum« s kulturno-antropološko izrazno močjo (religija, mit, umetnost, znanost), po drugi strani pa za dionizično razsežnost, ki strastno giblje, za ekstazo, za bolečino in krivdo, za strast in očiščenje (katarzo) kot tudi za ekstatično učinkujoče kvalitete (istočasna distanca in bližina, smrtna togost in sugestivna živost) frontalnega pogleda maske »boga maske« Dioniza. Maska omogoča »preobražajočo združitev« in »združujočo preobrazbo«. V svojem prikazovanju človeških višin in globin je maska izraz dionizične tragedije ter tragične zavozlanosti božje volje, človeške volje in usode.